Um si lahko razlagamo tudi kot fizično repliko duše, v zelo omejeni obliki, ki domuje v naši glavi in ga nikakor ne gre zamenjevati z dušo.
Um se napaja iz doživetega in naučenega, zato je vsebinsko delovanje našega uma zelo omejeno in v pretežni meri odvisno od tega, kaj smo v življenju doživeli, spoznali, se naučili. V umu se skladišči vsa naša zgodovina dogodkov in povezanih spoznanj, četudi se vseh shranjenih spominov ne spomnimo. V umu so uskladiščeni tudi vsi pridobljeni družinski in družbeni vedenjski vzorci ter naša stališča in čustveno povezana stanja, kot so strah, veselje, obžalovanje, radovednost, jeza, hrepenenje… vse skupaj pa nam oblikuje odločanje in posledično življenjsko pot.
Visoka inteligenca sovpada z veliko kapaciteto pomnjenja in sintetiziranja informacij. Po navadi prav visoka inteligenca pomeni, da naslanjanje na analitično-miselne procese, ki potekajo v umu, igra prevladujočo vlogo v življenju inteligentnega človeka.
Um je nujno potreben za fizično preživetje in naš osebni razvoj. Z umom spoznavamo zakonitosti fizičnega in družbeno-socialnega okolja in skozi um osvajamo njegove neskončne variance. Z umom gradimo svoj odnos do sebe in do sveta, ki nas obdaja ter z umom odločimo ali bomo določeno situacijo ovrednotili kot dobro, ki nam odpira priložnosti ali kot slabo, ki nas omejuje in boli.
Um je orodje, ki služi interpretiranju in pomnjenju izkustvenih spominov, tako da ponavljajoče hitro osvojimo v avtomatizirano motoriko, da ne začenjamo z vsakim trenutkom vedno znova. Bolj, ko določeno motoriko ponavljamo, manj nam je potrebno razmišljati, ker procesi tečejo skorajda samodejno. Tipičen primer je vožnja avtombila, ki je sprva zahtevna, po določeni količini ponavljanj in preigravanj različnih situacij v cestnem prometu, pa skoraj povsem avtomatizirana.
Avtopilot uma, nam prinaša mnoge koristi, a hkrati je lahko trdovraten trn v peti, ko želimo določeno ponavljajoče vedenje oz. navado spremeniti. Avtopilot je tudi nevaren, ko avtomatiziranja dejanja prevladujejo večino našega dneva in dobesedno postanemo roboti rutine.
Um služi tudi zajemu informacij zaznanih preko naših petih čutil, njihovemu procesiranju in interpretiranju, vse v skladu s predispozicijo preživetja in razvoja. Tako na primer um poskrbi, da se fizično ogrožajočim dražljajem umikamo, prijetnim pa izpostavljamo.
Vloga uma v relaciji svete trojice
Pri umu se je potrebno zavedati, da v sklopu svete trojice nastopa kot relativno ločena entiteta, s svojo dinamiko in integriteto, enako kot duša in telo.
Glavni namen ločevanja uma in duše je zagotovitev povsem izvirne izkušnje življenja, saj le tako lahko začnemo z nepopisanim belim listom in jasnim začetkom, ko je skoraj vse potrebno zgraditi od začetka. Brez uma začetek znova ne bi bil možen. Glavnina ljudi s svojim rojstvom ne prinese s seboj nobenih spominov ali zavedanj preteklih življenj. Prav tak začetek iz nič, je izkušenjsko zelo podoben velikemu poku – začetku povsem znova, zato je Zemlja tako zanimivo, a obenem tudi zahtevno reinkarnacijsko območje.
Zaradi dinamike spoznavanja, razmišljanja, sintetiziranja in pomnenja, um skozi leta pridobi na svoji veljavi. Občutja, po katerih se lahko ravnamo in so pri majhnih otrocih po navadi močneje prisotna, pa začnejo izgubljati svojo moč ter pomen. Skoraj vsi se znajdemo v življenju na točki, ko smo prepričani, da se ves naš svet vrti v umu, da je vse možno razumsko predelati, se naučiti, analizirati in planirati. A mi ki čutimo, razmišljamo širše in raziskujemo petim čutilom skrito, v sebi nosimo glas zavedanja, da obstaja nekaj več, kot to, kar nam je bilo predstavljeno.
Um deluje v primerjavi z izkušeno mamo dušo, kot 15 letni najstnik, ki meni, da je odrasel, ker je v teh nekaj letih pojedel vedenje celega sveta. Misli, da je središče vesolja in da se vse mora podrejati njemu. Vendar ima naš odrasel um en kup nezrelih lastnosti.
Hitro postane negotov, ko se dogodki ne odvijajo, kot si je zamislil in si zaradi pomankanja predvidevanja, ki je realno gledano pogosto nemogoče, marsikdaj za marsikaj očita svojo nekompetentnost, manjvrednost. Čuti strah in stisko ob vsem novem ter se najvarneje počuti v predvidljivem in ponovljivem okolju, zato na primer marsikdo od nas zlepa ne zamenja službe, četudi na trenutnem delovnem mestu trpimo. V kolikor um ne ve, kaj točno se dogaja, informacijsko praznino rad zapolni z negativnimi čustvenimi razlagami. Npr. mož zamuja na kosilo – kaj če se mu je kaj zgodilo! Ali pa: prijateljica ni imela časa za kavo, gotovo mi je kaj zamerila! Oziroma: šef grdo gleda, a sem jaz kaj kriv/a?
Um rad goji pričakovanja glede praktično vsega in nato grenkobno doživlja razočaranja, ko se situacija obrne drugače. Um le stežka razume, da v življenju obstaja več opcij, kot tiste, ki jih je naumil sam. Počuti se na krilih, ko misli, da je ljubljen, a v trenutku lahko pade na čustven pol sovraštva, ko se porodi dvom o naklonjenosti. Družbeno socialne vezi ga znajo precej okupirati in v grobem deli ljudi na tiste, ki ga imajo radi in na one druge, ki ga ne marajo. Nevtralnega polja ni. Dramatična, intenzivna čustva so domače okolje uma in najbolj obvladuje nas in naše žviljenje, ko se giblje v negativnem polju čustvenih stanj, kar je njegova običajna tendenca pri večini odraslih ljudi.
Osnova osebnega ravnovesja, je zavedanje svete trojice: telesa, duše uma, v prav vsakem trenutku svojega življenja. Poleg tega je potrebno vsakemu delu od svete trojice, priznavati enakovredno pomemben delež. Za povprečje današnjih ljudi velja, da je večji del energije potrebno odvzeti umu in jo prerazporediti na telo in dušo.